Pomembno je, kako začneš!

K pisanju tega teksta se spravljam, kot bi odločal o življenju in smrti, in začetek sem že vsaj sedemnajstkrat zbrisala, pri čemer ne vem, ali bo ta, ki ga bom na koncu pustila, pravi ali ne.

Pri vsem je tako, da najtežje začnem. Kaj, če se bom že po nekaj korakih zaletela v zid? Kaj, če bom zašla v slepo ulico? Kaj, če bo pot doooolgaaa in dolgočaaaasna in bodo vsi rekli, da sem najbolj bedno bitje na svetu, samo zato, ker bom narobe izbrala izhodišče? 

Tisti, ki me še ne poznate: ja, rada dramatiziram. In ja, zame je vse usodno. Ampak po mojem večinoma ne pretiravam!!! (Samo včasih. Recimo s klicaji.) Življenje je pač usodna in dramatična reč, sploh če si majhna, mozoljasta, okrogla najstnica s ščetinastimi lasmi in kosmatimi nogami, ki kar naprej zardeva in se poti. (Jaz.) 

Te počitnice so mi čisto prehitro minile. Niti slučajno nisem hotela nazaj v šolo. Zadnji teden sem celo intenzivno razmišljala, kako bi se ji lahko izognila, pri čemer sem kolebala med hlinjenjem alergije na matematiko in napadom božjasti. Nazadnje ni delovalo ne eno ne drugo. »Hitro se boš navadila,« me je odpravila mami, ko sem ji potožila, da me je strah začetka šole – pravzaprav me večinoma tako odpravi, kadar imam težavo. Njej se zdi, da je vse, kar me obremenjuje, pomanjkanje navade, kar je naravnost smešno, glede na to, da je moje življenje strahotno navadno (in kot razumem, kadar prisluškujem njenim pogovorom s prijateljicami, gre »ena sama rutina« na jetra tudi njej). 
 

Slab začetek …

Prvo kot prvo, sovražim jutranje vstajanje. Zato že vem, da bom naslednjih sto oseminosemdeset dni neprespana in podočnjakasta. Tudi živčna, ker me spet čakajo testi, spraševanja in preverjanja, ki bodo odločali o moji prihodnosti, ker se ocene štejejo za srednjo šolo. To, da zadnja triada vpliva na preostanek življenja, je še eno tako trapasto »jutro, po katerem se dan pozna« in se mi zdi obupno nepravično in stresno (če slučajno tole bere kdo z ministrstva za šolstvo: kako naj ima človek srečno otroštvo, če vsaka ocena, ki jo dobi, tudi če je zaljubljen, zmeden, ga boli trebuh ali ima pedagoški delavec slab dan, zakoliči njegov karierni razvoj in osmišljevanje življenja do upokojitve?!). Poleg tega mi učenje za teste in domače naloge običajno zares pokvari dan in potem postanem zajedljiva in sitna. Najmanj sto štiriindvajset boljših načinov se lahko domislim za preživljanje popoldneva, mogoče še kakšnega več.

Gremo naprej. Letos dobimo novega razrednika, ker je naša prejšnja razredničarka sklenila, da bo raje prodajala kvačkane jopice, kot da bi še naprej »trpela to golazen« (nismo vlekli na ušesa, ampak kaj, če tudi v zbornici kriči). Saj ne, da je bila ravno učiteljica leta in da smo jo oboževali – velikokrat je izgubila živce in pozabila, da svet ne stoji na nepravilnih glagolih – toda tole, kar se nam obeta zdaj, je še večja katastrofa. Učitelj zgodovine. Ne vem, kakšen je vaš, ampak naš se je rodil nekje okoli velikega poka in izgubil veselje do življenja, še preden so izumrli dinozavri.

Najpozneje do neandertalca je zasovražil človeštvo in mislim, da ima še poseben odpor do otrok, ki ne znajo našteti vseh vojn od antične Grčije do danes, po abecedi, kronološkem zaporedju ali zmagovalcih. Zakaj je tako obseden z vojnami, si lahko samo predstavljam. No, in prav on bo naš razrednik. Ker smo »eni banditi« in »potrebujemo nekoga, ki nas bo ukrotil«, če citiram ravnatelja, ki ni nič manj inkvizitorski kot ta zgodovinski pošastnež. (Tudi tega nismo slišali nalašč, samo zbornica ima očitno blazno tanke stene.) Meni je ob tem, priznam, roka kar sama segla po beli zastavi, a je mami tudi na to rekla: »Daj no, saj se boš navadila.« Po njenem noben učitelj ne more biti tako slab, kot sta lahko »za en drek« (spet citiram) moje potrpljenje in disciplina. »Se boš pa naslednjič več učila.« Komur ni treba razmišljati o bitkah, hitro pozabi tudi na žrtve, se mi zdi.

In ko smo že pri žrtvah, poleg prostega časa na splošno bom morala med šolskim letom žrtvovati tudi čas za mojega fanta!!! (Komaj sem se zadržala, da ga nisem omenila že v prvem odstavku. Ker ja, končno imam fanta! Tisti, ki ste me spremljali že poleti, veste, da je to moj sosed Tom in da je bil dan, ko sva prišla skupaj, leto nič moje zgodovine.)

Ne predstavljam si, da bova popoldne ždela vsak za svojo pisalno mizo in da se bova dopoldne videvala le med glavnim odmorom. Niti si ne znam zamisliti, kako bo, ko bodo zraven tudi sošolke in sošolci. Poleg tega bo on po pouku hodil na nogometne treninge, jaz pa v glasbeno šolo in na francoščino. Še sreča, da nisem preveč dobra v matematiki, sicer bi mi že zdavnaj zmanjkalo ur v dnevu, če bi hotela vse tole odšteti od štiriindvajset, minus še dve uri za prehranjevanje in osebno higieno.
 

Dva vidika

»Če bi obstajalo svetovno prvenstvo v kompliciranju, bi ti pobrala vsa priznanja,« mi je zadnjič rekla Klara Jasna, ko sem ji potožila, da trenutno živim v matematično-zgodovinski zmedi. »Po mojem ne bo tako hudo, hitro boš padla v ritem. Samo nava…«

»Če boš rekla, da se moram samo navaditi, se bom skregala s tabo!« sem jo prekinila. »In potem bom vprašala mamo, če so naju v porodnišnici zamenjali.«

Klara Jasna je že navajena, da včasih rečem kaj, kar je razumljivo samo meni, jaz pa sem navajena, da se ne pusti motiti, kadar je odločena, da mi bo povedala svoje modrosti. 

»Zgodovinar ne more biti takooo slab, če uči že od Marije Terezije naprej. Toliko in toliko generacij je že dal čez, in kolikor vem, se je skegljalo samo tu in tam kakšnemu učencu. Večina pa je preživela nepoškodovana.« Za tiste, ki Klare Jasne ne poznate tako kot jaz: s tem me je hotela pomiriti. »In če se boš organizirala, boš že našla čas za vse, od fanta do klavirja. Samo pomisli, koliko odvečnega časa si imela lani za travmiranje! Zdaj lahko vse te dolge ure koristno zapolniš.« Zavila sem z očmi. »Jaz sem se začetka šole veselila,« je moja najboljša prijateljica, no, ena izmed njih, obrnila fokus nase. »Večino počitnic sem se dolgočasila. Nihče ni imel časa zame.« Odločila sem se, da ignoriram ost v njenem stavku. »Razen enega tedna, ko sva šli z mami na morje, sem porivala čas proti septembru. Pogrešala sem družbo.«

Bežno sem se spomnila, da sem prejšnja leta tudi jaz vsaj malo težko čakala na začetek šole in trenutek, ko bom spet zagledala sošolke in Luko, ki sem ga zdaj zaradi Toma že skoraj pozabila. Skoraj, ker čustva niso na daljinski upravljalnik in nekoga, v kogar si bil zaljubljen, odkar si se nehal igrati z barbikami, pač ne moreš odpikati čez noč. Ali čez počitnice. (V resnici sem do zadnjega upala, da ni več tako lep, kot je bil prejšnje šolsko leto, toda na žalost tudi njegov videz ni nekaj, kar bi lahko zamenjal s pritiskom na gumb.) 

»Vsaj glasbene in francoščine se bom poskušala znebiti,« sem hlastnila. »Med počitnicami nisem zaigrala niti ene note. In itak v Franciji vsi razumejo angleško.«

Klara Jasna je samo pomenljivo pokimala, karkoli je že to pomenilo. Mogoče pa imata z mojo mamo res kakšno skrivno vez.
 

… dober konec?

Na koncu se je izteklo tako, kot se življenje zmeraj. 

Mami me je vpisala v glasbeno in na francoščino, ker da je naložba v znanje največ vredna. Moji argumenti je niso prepričali, kot da sem govorila v prazno (ali po francosko, LOL). 

Prvi šolski dan se mi je na nosu spustil nov mozolj, najbrž od živcev.

Sem imela pa kilo manj, najbrž prav tako od živcev. Ali zato ker sem bila vse popoldne s Tomom (z mojim fantom!!!) in nisem imela časa za večerjo. (V resnici se od živcev po navadi zredim, sploh če se povežejo s kredenco, v kateri so sladkarije.)

Kljub kilogramu manj mi niso kavbojke, ki sem jih junija kupila v upanju, da bom do septembra shujšala, nič bolj pristajale. Zato sem morala obleči pajkice – kar bedno.

K pouku sem prišla točno, čeprav sem se pol ure preoblačila. A me je zgodovinar že prvo uro presedel v prvo vrsto, ker sva s Klaro Jasno čvekali. Zdaj sedim z Damirjem, ki vame zabada konico svinčnika in riše lobanje tudi po moji polovici mize.
Imamo novo sošolko.

In nove zavese. (To najbrž ni pomembno, sem pa opazila.)

»Sem ti rekla, da sovražim začetke,« sem potožila Klari Jasni, ko sem med odmorom lahko šla nazaj v prijetnejši del razreda. »Zmeraj se sfižijo.«

»Slab začetek, dober konec!« mi je odgovorila z nasmehom. »Ko si enkrat na dnu, gre lahko pot samo navzgor.« Lahko njej, ki je ostala v zadnji vrsti. In ki bo očitno, ko bo velika, piškotek sreče. 

Globoko sem zavzdihnila. »Saj nimam druge, kot da guram.« (Dramatični premolk.) »Mogoče pa …«

»A veš, prelomnice so samo v glavi,« me je prekinila, še preden bi moj monolog dosegel vrhunec. »Če bi življenje vzela dan po dan in dogodek po dogodek, namesto da v vsem vidiš usodnost, bi ti bilo laže. Vsakega izziva se ustrašiš. Kaj, če bi se odločila, da bo vsak dan priložnost za nov začetek?«

Skoraj sem zakričala. Samo še tega se mi manjka! Že danes sem komaj preživela.

Je pa tudi res, da sem v osemnajsto tale zapis – morda tudi zaradi tega – le pripeljala do konca. Včasih je pač treba nekako začeti, da lahko enkrat končaš, in občutek, ko narediš zadnjo piko, potem ko si se za nekaj res potrudil, je stokrat boljši kot vsaka fantazija o tem, kako krasno bi bilo, če bi se lahko izzivu izognil. Začetki in konci v resnici niso usodni, ampak vse tisto, kar je vmes. Dan po dan, stavek po stavek, dogodek po dogodek.

Uspešno šolsko leto vam želi prijateljica od piškotka sreče.

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >